Kakšen vodja je boljši: samozavesten ali ozaveščen?

Ko pomislimo na vodjo, si običajno  predstavljamo samozavestno osebo, ki verjame vase, hodi naokoli z rahlo dvignjeno brado in zna izraziti svojo voljo. Ne pomislimo na nekoga, ki razmišlja o vzrokih za svoja dejanja in o napakah, ki jih je naredil.

Vsi vemo, da vodja ne ve vsega, nima odgovorov na vsa vprašanja in je tudi zmotljiv. Mora biti vodja samozavesten ali ozaveščen? V SSKJ je definicija besede samozavesten naslednja: sámozavésten – prepričan o svoji sposobnosti, znanju, moči. Beseda ozaveščen (ki izhaja iz besede ozavestiti) pa  je definirana takole: ozavestiti – narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave // narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje.

Ozaveščenost je za vodenje velikega pomena. Pomaga vodji, da postane boljši, ker ve, kako dober je trenutno. Vodje, učitelji, starši moramo, če hočemo voditi druge, biti dovolj ozaveščeni, da znamo dobro voditi najprej same sebe in nato tudi druge. Kako ozaveščenost pojasnimo s pomočjo modela ego stanj, treh delov naše osebnosti, je prikazano na Tabeli 1 spodaj:

Tabela 1: Enostavni model ego stanj

Vir: povzeto po Ericu Bernu, avtorju transakcijske analize

Ozaveščen vodja uporablja vsa tri ego stanja, se jih zaveda in jih s pomočjo zdravega in močnega ego stanja Odrasli (tisto izmed treh ego stanj, ki je sedaj in tukaj in ima aktualne in realne informacije) tudi uravnava.

Prepričanja, vrednote in pravila, ki omejujejo vodjo

Občasno je dobro, da razmislimo o svojih prepričanjih. Dobro je, da preverimo ali so zares edina prava, ali nam še koristijo, ali so smiselna, ali so to zares naša lastna prepričanja, ali pa so morda le ostanki preteklosti, prepričanja naših avtoritet iz otroštva in mladosti. Morda imamo danes novo znanje, izkušnje, informacije na temelju katerih lahko spremenimo ta prepričanja.

Katera so lahko prepričanja, ki vodjo omejujejo? Naštejmo jih nekaj, ki jih je imel Janez, direktor srednje velikega slovenskega podjetja:

»Vodja ne sme pokazati svojih čustev, sicer izgubi zaupanje svojih sodelavcev.«

»Vodja mora vedeti vse, če ne izgubi spoštovanje sodelavcev.«

»Vodja mora imeti vedno prav, če ne izgubi avtoriteto.«

»Na koncu je vodja odgovoren za vse, kar se zgodi v podjetju.«

Današnje vodenje ni enako kot je bilo vodenje pred 20 leti. Človekova najgloblja, nezavedna prepričanja pa se formirajo v otroštvu in so nam težko dostopna. Tista najbolj omejujoča so običajno kot neke okužbe, ki niso odprte introspekciji. Ne vemo, da ne vemo. Ne vemo, da lahko stvari pogledamo tudi drugače. Ne opazimo, da si škodujemo. Preprosto trdno verjamemo, da je, tako kot mislimo, edino možno in edino prav. Pa poglejmo zgornja prepričanja.

Dobro je, da vodja pokaže svoja čustva. Ne vedno, ne vsa čustva in ne brez kontrole. Ne more pa tudi vedno delovati kot računalnik, hladno, preračunljivo. S tem, ko izrazi čustva, pridobi več zaupanja svojih sodelavcev, saj deluje bolj skladno, izraža večjo integriteto, izpade bolj človeški. Človek, ki pokaže kdo je, je tudi veliko bolj samozavesten kot tisti, ki si tega ne upa pokazati, ki se skriva za kuliso, predstavo o sebi.

Vodja danes preprosto ne more več vedeti vsega. Znanje prehitro napreduje. Zato je toliko bolj pomembno, da ima dober odnos in zaupanje v timu. Celoten tim ve veliko več kot en posameznik. Tim, ki sodeluje, ve še veliko več. Kreativen in inovativen tim ozaveščenih posameznikov, ki gradijo na idejah drug drugega in si dovolijo razmišljati drugače, izven svojih okvirov, ki lahko delajo napake in se iz njih učijo, pa lahko doseže nepredstavljive rezultate.

Seveda je pomembno, da je vodja tudi odličen strokovnjak, ni pa potrebno, da ima vedno prav. Sodelavci veliko bolj cenijo, če je pripravljen kdaj tudi vprašati za nasvet in če, ko naredi napako, to tudi prizna. Bolj kot vedeti vse, je danes pomemben odnos, zaupanje. Bolj kot vedeti vse, je danes pomembno, da vemo, česa ne vemo in da vemo, kdo bi to vedel oziroma kje najti pravo informacijo. Naloga vodje je, da sestavi in vodi tim. Dober tim pa na koncu stvari naredi prav.

Tudi vodja ima svoje potrebe

Vodja mora prepoznati in paziti tudi na svoje potrebe, ne zgolj na potrebe drugih. Janez je svoje potrebe postavljal na zadnje mesto. Najprej je ustregel vsem sodelavcem, poskrbel, da so bili zadovoljni vsi ostali, sam pa je že nekako potrpel. Po letih takšnega ravnanja,  je zbolel. Sploh se ni zavedal, da ima tudi sam svoje potrebe. Ni se zavedal, da ima meje, da mora imeti čas tudi za svoje delo, da ga izčrpava, če so njegova vrata odprta prav ves delavni dan. Reševal je probleme sodelavcev, namesto da bi jim pomagal, da jih rešijo sami. Sprejemal je odgovornost za njihove težave, namesto, da bi jim to odgovornost prepustil in jim dal moč, da jih sami rešijo. Verjel je, da kot direktor ne sme reči Ne.

Dober vodja je tisti, ki ozavesti svoje potrebe in prepozna potrebe svojih sodelavcev. Z objektivnim razmislekom in pravimi informacijami se odloči kako bo ravnal. Pogosto se sliši preprosto poznati svoje potrebe, saj so vendar moje. Če sem žejen, bom že vedel! Žal pri čustvih ni tako. Marsikdaj nas naša čustva in prepričanja zavedejo. V Emini družini je trdo delo nekaj samoumevnega. Verjame, da bo cenjena, če bo trdo delala. Pri njeni kolegici Mojci je cenjeno predvsem hitro opravljeno delo. Prej ko narediš, bolj uspešen si. Pri delu je pogosto potrebno oboje, vendar do določene meje. Mojca in Ema pa se lahko pošteno sporečeta, če delata skupaj. Kaj je objektivno potrebno na konkretnem delovnem mestu? Katera bo kot vodja bolj uspešna? Ali se sploh zavedata, da pretiravata? Ozaveščen vodja pozna svoje nagnjenosti, svoje psihološke gonilnike, jih ima dobro ozaveščene in skladno z njimi tudi zna objektivneje premisliti in ravnati.

Vodja skrbi za svoj tim. In kdo skrbi za vodjo?

Svoje nezavedne potrebe, svoje razlike od drugih, svoja nekoristna prepričanja pogosto lahko spoznamo samo s pomočjo drugih ljudi. Najbolje nam lahko pri tem pomaga oseba, ki ji zares zaupamo, ki je sama ozaveščena ter ima podobne praktične izkušnje. Ta oseba žal ne more biti neposreden sodelavec, ampak nekdo, ki je nevtralen in neodvisen.