Stres in kaj nas žene do izgorelosti

Ljudje se na iste dražljaje iz okolja odzivamo zelo različno. Nekateri bodo doživeli stres, če jim bo šef rekel, naj ostanejo uro dlje na delovnem mestu, za druge bo to priznanje, da jim zaupa in bodo zadovoljni, da se lahko dokažejo. Nekateri lahko delajo dneve in dneve po več kot osem ur, pa ne bodo čutili utrujenosti, drugim pa bo že po nekaj dneh vsega preveč. Naš odziv je odvisen od številnih dejavnikov: naše lastne sposobnosti, motivacije, ocene situacije, naše odpornosti, vzdržljivosti, prepričanj ipd. Če menimo, da je za nas nekaj stresno, potem to drži. Stres je odvisen od tega, kako sami zaznavamo določeno situacijo. Nihče drug nam ne more povedati, ali je nek dogodek za nas stresen ali ne.

Kadar kljub stresu, ki ga doživljamo, še vedno delamo prekomerno in gremo čez vrsto opozorilnih znakov (utrujenost, preutrujenost, izčrpanost, ujetost) – morda zato, ker jih ne opazimo ali pa jih odrivamo, dokler nismo izgoreli, potem je zadaj zagotovo nezaveden mehanizem. Izgorelost je smrtno nevarna in resno ogroža naše življenje, zato je pomembno, da ta mehanizem prepoznamo in ne ignoriramo opozorilnih znakov.

Zakaj nekateri ljudje pridejo tako daleč?

Razlog tiči v zgodnjih odločitvah, v ponotranjenih starševskih sporočilih, ki na nas delujejo kot zapovedi. Zgodnja odločitev je otrokov zaključek o nekem pomembnem življenjskem vprašanju ali problemu. Npr.,«Ljudem ni za zaupati. Bolje je, da se jih izogibam.«, »Jaz sem nadležen. Če sem skromen in tih, drugim ne bom v napoto.«, »Najbolje je, da drugim ustrežem … če ne bodo žalostni … jezni … prizadeti.« »Samo, če bom popoln, če bom vse naredil prav, bom vreden mamine (in kasneje drugih ljudi) ljubezni.« »Radi me imajo, če jim ustrežem. Vsi me bodo imeli radi, če jim bom ustregel, jim pomagal.«

Tovrstne zapovedi oziroma gonilniki so starševsko sporočilo o tem, kakšni naj bomo, da bomo vredni ljubezni, spoštovanja. Ko smo otroci, to ponotranjimo in verjamemo, da je to edini način, da dosežemo ljubezen, spoštovanje, vrednost. Ker je takrat, ko smo od staršev še močno odvisni, to za nas življenjskega pomena, se ta sporočila močno vtisnejo v našo zavest in postanejo nezavedna. Ko smo majhni, je to za nas edina realnost, zdi se nam normalna in niti ne vemo, da bi lahko bilo tudi drugače.

Ponotranjene zapovedi vplivajo na naše vedenje.  Večina zelo učinkovitih in cenjenih vedenj, kot npr. storilnost, prilagodljivost, perfekcionizem, odgovornost, samokritika, vzdržljivost, visoke zahteve do sebe, lahko v primeru, da so pretirano izražena, postanejo za posameznika življenjsko nevarna, saj posameznika silijo v prekomerno delovno obremenitev. Včasih je to mejo težko zaznati, saj je za posameznika, ki je zrasel v nepodpornem okolju, v katerem je ponotranjil nekonstruktivne zapovedi, njegovo vedenje normalno.

In kaj storiti, da ne gremo predaleč?

Prvo, kar lahko naredimo je, da si odgovorimo na nekaj vprašanj. Prvo vprašanje je, ali je situacija realno takšna, ki zahteva določeno vedenje ali pa je to zgolj naša notranja prisila? Vprašamo se ali imamo vedno visoke zahteve do sebe, tudi v situacijah, ko je nekaj nemogoče doseči, ki niso naše področje? Ali smo morda večinoma zelo ustrežljivi, tudi takrat, ko gremo v lastno škodo? Ali se zelo slabo počutimo, če ne ustrežemo prav v vseh primerih, tudi takrat, ko nas nihče ne prosi? Ali ne moremo povedati, kaj so naše potrebe, čeprav je situacija za nas nevzdržna? Običajno poskušamo vse urediti sami in nikoli ne prosimo za pomoč? Ali želimo biti vedno in povsod zraven, vključeni v vse projekte? Ali vedno znova začenjamo nove projekte, težko pa jih dokončamo? Ali običajno čakamo z nalogo, dokler ni rok za oddajo že zelo blizu? Če smo na eno od teh vprašanj odgovorili z DA, potem je dobro, da nekaj spremenimo. Velika verjetnost je, da imamo višje izražen gonilnik, zgodnjo odločitev , ki nas bolj ovira kot pa nam koristi in da smo nagnjeni k stresu in izgorelosti.

Avtonomno in zdravo vedenje ni prisilno, ampak je takšno, ki nam omogoča uspeh brez notranjih prisil, ki nas ogrožajo. Lahko smo visoko storilni, vendar znamo poskrbeti tudi zase. Lahko smo perfekcionisti na določenih področjih, nalogah in situacijah, kjer smo se za to odločili. Lahko ustrežemo drugim, vendar ne vsem in ne za vsako ceno. Pomembno je, da prepoznamo prepričanja – notranje zapovedi, ki vplivajo na naše vedenje. Če nam le-ta ne služijo in smo večino časa v stresu, je pomembno, da se jih naučimo obvladovati oz. jih zamenjamo s konstruktivnimi prepričanji, ki nam bodo dobro služila na dolgi rok. Noben delodajalec si ne želi izgorelih ljudi. Mejo pa lahko določite samo vi sami.